About Me
TADEJ VESENJAK – prleski kantavtor:Zacelo se je 27. januarja 1978. Verjetno mi je glasba usojena. Rojen na isti dan kot Mozart in tudi starsa imata zelo dober posluh. Ce se bolj natancno »pogledam« imam se najvec skupnega s pokojnim starim atekom, ki je svoj cas, najpogosteje pozimi, ko je bila zidarija v pavzi, s kitaro in se par prijatelji gostoval po nasih goricah na raznoraznih veselih srecanjih. In zdaj se tudi njegov vnuk potika po odrih in veselicah ter s kitaro in tudi prlesko besedo siri zavedanje »sopotnikom na cesti«. In smo pri prlescini. Ko sem razmisljal o sebi in svojih koreninah mi je postalo jasno dvoje. Da je prlescina moja materinscina in kako naj se clovek izraza bolje kot v jeziku svoje matere. To je jezik, ki sem ga govoril najprej in sele kasneje sem se preko raznoraznih ustanov naucil tudi pravilne slovenscine. Prlescina nima nekih jako ucenih in sofisticiranih izrazov s katerimi bi lahko koval visokoletece rime. Je jezik preprostega cloveka, zato so tudi moja besedila zelo neposredna in jasna. Ne maram dolgovezenja in »crev«, ki ze v drugi kitici izgubijo pomen. Tudi glasba je preprosta, saj obvladam le osnovne akorde, vendar znotraj te desetine prijemov se skriva ogromno kombinacij in ritmov. Ja, v kapljici hocem odkriti morje. Zelo sem vesel, ko nastane nova melodija, ki porodi idejo za nov prleski komad. Da se razumemo, sem ponosen na to, da sem Slovenec in vedno bolj spoznavam, da mocno izstopam iz povprecja, saj se mi zdi, da sem prica razprodaji slovenstva in slovenske biti. Premajhni smo, da bi pozabili na svoje korenine in jezik, ker je svet v katerega objemu smo se znasli zelo agresiven in mu ni mar za nic drugega kot dobicek. Drugi razlog, zaradi katerega pojem v prlescini, pa je ta, da bi rad naredil vse kar je v moji moci za vecjo prepoznavnost Prlekije, te krasne, od sonca obsijane pokrajine, katere prebivalce moras, tako kot njo samo, vzljubiti ob prvem srecanju. Kaj pa lahko drugega pricakujes od ljudi, ki zivijo v krajih, ki se uvrscajo v 2% najboljsih vinorodnih dezel sveta. Zato mi je zdaj, ko sem Mariborcan »na posodo«, tako hudo pri srcu, ko vidim izsekane terase, kjer je se nedavno rasla najzlahtnejsa trta, vendar so bili ljudje, zaradi arogantnega odnosa drzave do vinogradnistva, prisiljeni posekati trto in pijejo uvozeno vino vprasljive kakovosti, kakor smo bili premnogi mladi Prleki prisiljeni zapustiti svojo dezelo, ker je v nasih krajih vedno manj sluzb in otrok in je prihodnost negotova… Nisem crnogled, ker verjamem, da se bo spet vse uredilo in je to zgolj prehodno obdobje, preizkusnja iz katere se moramo, ce bomo dovolj pametni, vsi nekaj nauciti in se polni novih spoznanj in veselja znova srecati, ko bo cas. Tako se mora zgoditi, ker je v nasi domovini se nekaj »prlekij«, kjer se vedno redkeje slisi otroski smeh in pesem zadovoljnih, srecnih ljudi. Mislim, da je prvi korak k temu veselje do sebe in zavedanje svojih resnicnih potreb. To je zgodba vsakega posameznika. in ce se ne bomo pustili zmesti v tem casu podivjanega potrosnistva, je za nas se moznost, da se tudi nam cez desetletja ne bodo dogajali ameriski showi, ob katerih zdaj le nejeverno zmajujemo z glavo. Razprodaje in sovpadajoce norosti so se nam ze zgodile, in to zgolj zaradi tega, ker se clovek lahko ob zadostni meri bombardiranja oglasov in prepricevanja res spozabi in dela neumnosti, ki jih drugace ne bi. Ali smo na svetu res za to, da se bomo nenehno pehali za novotarije in minljive materiale ali pa se bo clovek kakorkoli spet zacel obracati k sebi in socloveku. Resnicne srece ne prinese nov avto, televizija in supermoderni sesalec, temvec pristen cloveski stik in prijateljstvo. Ce bomo svoj cas vedno bolj prezivljali v katedralah potrosnistva, se nam kaj lahko zgodi, da bomo hodili le se tja delat in domov spat. Kdo med nami si tega zeli? Verjamem vase in v svoj prav in ne bom dovolil denarju, da bi mi narekoval ritem zivljenja. Prevec rad sem svoboden, prevec rad se druzim s sebi podobnimi, z ljudmi, ki vedo, da ni zlato vse kar se sveti. Zato sem vsem »zasluznim« iz srca hvalezen, da imam moznost ustvarjati glasbo, ker brez nje si svojega zivljenja ne znam vec predstavljati. Ker ko pojem, sem srecen, prost in ziv! In tudi vsem vam zelim, da bi nasli to, kar vas dela resnicno srecne, ker samo srecen clovek lahko zivi tako, da mu nic ne manjka in obenem ne skoduje drugim. To pa je pot, ki jo mora najti in prehoditi vsak zase, ker recept ne obstaja. Se vidimo!
