kobayashii

Music:

Member Since: 16/08/2006
Band Website: www.belgradenoise.com
Band Members: kobayashii (Borut Dolenec): pulsar, guitar, voice, percussion accessories; GUESTS: WoO (): guitar, lotsofpedals&ideas; Breda Krumpak: saxophone, toy wind instruments & everything between air and spirit; Peter Å  (drums)
Influences: +++Dr. Benway is operating in an auditorium filled with students: "Now, boys, you won't see this operation performed very often and there's a reason for that.... You see it has absolutely no medical value. No one knows what the purpose of it originally was or if it had a purpose at all. Personally I think it was a pure artistic creation from the beginning." +++ moon and stars & noise & every single note of music I've ever consumed +++ WoO, who allways knows what to do******************************* ************************************************************ ***** ************************************************************ ***** ____________________________________________________________ _____ ____________________________________________________________ _____ ************************************************************ **** ___________PSIHOLOGIJA GLASBE PO ADORNU (Dušan Rutar)____________ ____________________________________________________________ ____ ************************************************************ **** Adorno je ostro zavracal (zlasti ameriško) psihologijo osebnosti, ki se je od zacetka XX. stoletja do danes viralno razrasla po vsem svetu, še bolj je zavracal vsakdanje zdravorazumsko razmišljanje o t. i. mocni osebnosti, ki je dandanašnji tudi prisotno na vsakem koraku. Zanimivo je opazovati, kako se ljudje na zacetku XXI. stoletja trudijo razvijati svoje telo in osebnost, da bi bili cim bolj narejeni po znanstveni podobi, ki jo oblikujejo zlasti množicna obcila. [Torej verjamejo znanosti in medijem.] Zanimivosti se pridružuje osuplost, kajti najrazlicnejši ljudje se prav zaradi tega trudijo biti cim bolj enaki. V množicnih projektih kakovostnega in zdravega življenja je vsekakor veliko fašizma, ki pa ga ljudje zaradi pastorale in vsiljive prijaznosti sploh ne prepoznajo. Tako imenovana mocna osebnost je v resnici avtoritarna osebnost. ************************************************************ ***** ************************************************************ *****To poudarjamo zlasti zaradi tega, ker niti dandanašnji niso redke ideje, da je glasbenik kot umetnik sposoben ustvarjati glasbo bodisi tako, da sega nekam v brezcasno onstranstvo in glasbo od tam prestavlja v ta svet (brezcasna, nebeška glasba itd.), bodisi tako, da se poglablja v svojo osebnost in podzavest, v kateri odkriva prvinske elemente, iz katerih je narejena njegova glasba (prvinska, pristno cloveška glasba itd.). Vse te ideje je Adorno odlocno zavracal, saj je bil dober poznavalec Freudove psihoanalize, kar glasbeniki in glasbeni kritiki navadno niso, zato je vedel, da je nezavedno (ne podzavest, kot prepogosto slišimo iz ust kakega domnevnega poznavalca glasbenega ustvarjanja, ki hoce biti pameten!) prazno, da je [simbolni] stroj, mašina, kot sta kasneje pokazala tudi Deleuze in Guattari, poleg tega pa je vse življenje vztrajal pri ideji, da umetnik nikakor ne sega v transcendenco, saj je bil dober poznavalec Kantove in Heglove filozofije oz. metafizike, kar zopet glasbeniki in kritiki najpogosteje niso. Kot filozof je Adorno seveda dobro vedel, kako bebava je ideja o transcendenci in kako ostro je Kant [še ostreje pa Nietzsche] zavracal metafiziko, ki je skušala razumeti cloveka kot bitje, zavezano samopreseganju in transcendenci. Heglovo razumevanje duha in absolutnega samozavedanja pa mu je pomagalo razumeti logiko in funkcijo samopresagnja ter refleksije in avtorefleksije, o cemer bomo tudi še govorili. ************************************************************ ***** ************************************************************ *****To pomeni, da so imaginariji, najpreprosteje povedano, prirocne vsakdanje iluzije ter fikcije, znotraj katerih so ljudje pripravljeni odrekati se svoji svobodi in verjeti v množicne ideje, kot so mocna osebnost, podzavest, transcendenca ipd. S takimi ljudmi je kajpak mogoce z lahkoto manipulirati in v vsakdanjem svetu, ki ga danes oblikujejo mediji, je to tudi ocitno. ************************************************************ **** Po drugi strani zato lahko recemo, da ni nic nenavadnega ugotovitev, da je glasba v takem svetu najveckrat narejena le še kot zvocna kulisa, ki naj ljudem pomaga ohranjati iluzije pri življenju. Glasbeniki se zato navadno sploh ne trudijo, saj to ni potrebno: današnji potrošnik je najpogosteje tako nezahteven, da je prakticno pripravljen sprejeti vse, kar mu ponudijo. Ideje o osebnosti, jazu, prijazni glasbi, ki naj popestri sicer pusti vsakdan, sodijo tako tesno skupaj, da v vsakdanjem življenju ni mogoce realno pricakovati, da bo glasba kaj vec kot statusni simbol. Ljudje se namrec združujejo v skupine, pri tem pa izbirajo tudi glasbo. Opazovalec družbenega življenja zato zlahka ugotovi, kako se razvršcajo ljudje: zelo natancno se ve, kakšno glasbo poslušajo ljudje z obritimi glavami, oni, ki imajo dolge lase ali tisti s kravatami in dragimi mobilnimi telefoni. In skoraj se ne more zgoditi, da bi kdo poslušal glasbo iz drugega »tabora«. Vsakdanje vprašanje je zato preprosto: katero glasbo poslušaš? Odgovor je kajpak tudi preprost: odvisno od tega, kateri družbeni skupini pripadam, koliko sem star ipd. ************************************************************ **** Družbeni imaginariji torej potrebujejo glasbo, za katero so psihološki ljudje pripravljeni zatrjevati, da je pomembna predvsem zaradi obcutkov in custev. Verjetno je to ena najbolj razširjenih neumnosti, v katere verjamejo ljudje. Glasba naj bi v tej perspektivi ljudem pomagala vzbujati custva, jih spraviti v doloceno razpoloženje, priklicati v spomin davno pozabljene obcutke itd. In psihološki ljudje poslušajo glasbo tako, da skušajo vedno znova obuditi iste obcutke, iste spomine in ista custva, zato nenehno poslušajo isto glasbo ali vsaj njene reciklirane razlicice. V tem prepoznavamo prisilo k ponavljanju, kot jo je razumel Freud. ************************************************************ ****Glasba je torej najprej in najpogosteje statusni simbol, simbol družbene pripadnosti, je nekaj, kar gre zlahka v uho, je balzam, ki ga ranjeni psihološki ljudje potrebujejo za svoje preživetje. ************************************************************ **** Kljub temu pa je Adorno poudarjal povsem drugacno dolžnost, pred katero se znajde sleherni glasbeni ustvarjalec. Ce je osebnost, je serija potencialov, odgovorov, ki se lahko sprožijo v dani družbeni situaciji, pravi Adorno, zato nikakor ni vseeno, kako odgovarja, ko ustvarja glasbo. ************************************************************ **** Njegova (ali njena, seveda) dolžnost je oblikovati in preoblikovati dani glasbeni material, ki je vselej družbene [in zgodovinske] narave: ni prišel iz transcendence in ni nastal pred pol ure. Tako Adorno, ki ni imel tolerance za ideje, ki pravijo, da je glasbenik v svojem ustvarjanju neodvisen od casa in prostora, v katerem živi. To je neumnost, pravi Adorno, saj je clovek družbeno bitje in ne obstaja realnost, ki ne bi bila družbena. Glasbenik pa ne more živeti v ne-družbenem oz. ne-realnem prostoru. ************************************************************ **** ************************************************************ **** Glasbenikova dolžnost je zaradi tega najprej družbena, kar pomeni, da nikakor ni vseeno, kakšno glasbo ponuja poslušalcem in poslušalkam oz. clanom ter clanicam obcestev. Dalec od tega, da bi glasbenik lahko delal, »kar hoce«, dalec od tega, da je kot umetnik popolnoma »svoboden«, dalec od tega, da glasbenik ustvarja tako glasbo, kot »želijo« poslušalci. Prav nasprotno, pravi Adorno: glasbenik je v svojem bistvu zavezan dolžnosti, ki je družbene in eticne narave. Odzvati se mora tej dolžnosti, ne pa domnevni psihologiji potrošnikov, ki bodo [kot psihološki ljudje] pac vselej »želeli« cim bolj preprosto glasbo za svoja custva, obcutke in spomine. ************************************************************ **** Adorno zato razvije koncept o tem, kar je sam imenoval die Betroffenheit, kar lahko prevedemo kot pri-zadetost ali za-skrbljenost v strogo filozofskem in celo ontološkem smislu. Glasbenik je kot družbeno in samega sebe zavedajoce bitje bistveno pri-zadet ali za-skrbljen glede tega, s cimer se sooca v družbenem polju, zato psihološke ideje o osebnosti sploh ne potrebujemo. [In Adorno jo je odlocno zavrnil.] Ta pri-zadetost ali za-skrbljenost je eticne ali emancipatoricne narave, kar pomeni, da glasbenik prepoznava naravo glasbenega materiala kot raziskovalec, ne pa kot psihološka osebnost, burkac ali zadovoljevalec potreb poslušalcev in poslušalk. ************************************************************ *** ************************************************************ *** Ce glasbenik ni raziskovalec, je bodisi pateticen (zaradi tega trdi, da je glasba bistveno povezana s custvi) bodisi narcisticen (zaradi tega se vede, kot da le on sam razume glasbo, medtem ko naj bi bili vsi drugi ljudje neumna goveda). ************************************************************ **** Prav tu pa je Adorno prepoznal nujnost srecevanj med glasbenikom in filozofom. Ce je glasba nekaj, kar cloveka (glasbenika in poslušalca) pri-zadene, to pa bi se tudi moralo zgoditi, saj Adorno ves cas govori o dolžnosti, potem je telos glasbenega ustvarjanja natanko filozofija.
Sounds Like: a big rock falling and misses the ground; man without harmonica; Angel Eyes; dr. Benway
Record Label: eNone